Predstavitev

 

Ko se od razgledne ceste iz Sv. Antona proti Marezigam v Kavaličih odcepi cesta proti Loparju, se odpre pogled na spokojno dolino Rokave. Nad njo, precej na samem, je domačija Valterja Kodarina.

Kodarinovi niso od vedno v Kavaličih, Valterjev praded Ivan se je z družino preselil iz Boršta, zato jim še danes pravijo Bošterani. Od premožne koprske družine je kupil kolonsko posest. »Verjetno so ti slabo obdelovali zemljo v naši dolini, saj jim kmetijstvo ni kdove kako uspevalo. Pravili so, da je zemlja tukaj ʻzaštrigana’. Vendar pranono Ivan ni verjel vražam, nasprotno, prepričan je bil, da je zemlja odlična, zato je vzel posojilo in kupil kmetijo,« niza Valter družinske spomine. Ko začne pripovedovati o nonotu Jožetu, pokaže tudi spominke iz treh držav, Avstro-Ogrske, Italije in Jugoslavije.


 Vinska klet

»Čeprav je bil vedno Jože, je bil moj nono najprej Jozef, potem Giuseppe in slednjič Josip«, pripoveduje Kodarin. Nono je bil avstroogrski vojak, za cesarstvo se je boril tudi v I. svetovni vojni na ruski fronti, kjer je bil zajet. Daleč na vzhodu se je navzel revolucionarnih idej, kar je v kasnejših obdobjih pomembno označilo življenje Kodarinovih. Jože je bil podjeten in spreten, po razdelitvi zaradi dedovanja je kmetijo uspel spet združiti. Kasneje je razmišljal celo o prodaji in selitvi v Prekmurje, a je usoda, ženina nosečnost in dejstvo, da ni imel dokumentov, rod Kodarinovih prikovala za istrsko zemljo. Tako Ivan kot Jože sta pridelke prodajala v Trst, pod Italijo pa so imeli vsako leto doma tudi osmico. Jože je lepo uredil terase za vinograde, da so pridelovali tudi namizno grozdje, na koronah pa imeli češnje in oljke. Med II. Svetovno vojno so Italijano velikokrat iskali Jožeta, aktivista OF, a se jim je vedno izmuznil, včasih se je skril v bunker pod domačim hlevom.

Od nonota, ki je bil med pobudniki graditve zadružnega doma v Sv. Avtonu, je del kmetije prevzel Valterjev oče Atilij. Kmetija je bila nekoliko manjša, ob delu na njej je Atilij kot zidar služboval v Stavbeniku, mama Vilma pa je doma gospodinjila. Na samooskrbni kmetiji so imeli dve kravi, kakšnega telička, prašiče, kokoši in osla, gojili so zelenjavo za trg ter seveda pridelovali vino in oljčno olje. Valter je na kmetiji pomagal od malih nog, tako da je bil vajen kmečkega dela.

Pred dvema desetletjema, ko je prevzemal kmetijo, je ugotavljal, da kmetija zaradi odprtja trgov in vdora cenenih pridelkov pridelava zelenjave ni več donosna. Usmeril se je v vinogradništvo, zelenjave pa imajo doma za svoje potrebe. Precej je tudi vložijo in ponudijo gostom, ki jih zanese k Rokavi. Da imajo domače klobase in pršut, vsako leto dopitajo kakšnega prašička, redijo pa kokoši in zajce. Imajo tudi približno 100 oljk, večino olja pa porabijo doma.


 Obrezovanje trte
 Trgatev

Valter ima vinograde blizu hiše, v dolini, en vinograd pa na nasprotnem pobočju, ki se spušča proti morju. V zadnjih desetih letih je močno pomladil trte v vinogradih. Sprva je imel zgolj refošk, zdaj pa pol refoška in pol malvazije. Vino stekleniči od leta 2000, v zadnjih letih pa se v predelavi vse bolj vrača k tradicionalnim prijemom. Goste sprejema v kamniti kleti, ki je ostala od stare hiše, nad njo pa so postavili novo.

 
 Pokušanje vina
 Mletje obranega grozdja